Tema: Težave in preizkušnje družine v stiski

»Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani.«

»Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …«

»Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš.«

»Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš.«

»Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli.«

»Sem si želela nove, bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …«

»To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost, zaradi otrok.«